Miklavževanje je za nami.
Uf, uf. Ta prednovoletni praznik s svojim čudnim obredjem je še
nekako najlažji, saj v njem vidim nek smisel, star obred, ne vem iz
katerih časov, ki otrokom prinese in povrne košček magičnosti,
začudenja... Predvsem pa uživam ob izpolnjevanju hčerkinih želja.
Še posebej, ker si tokrat ni zaželela barbik, temveč knjigo o
konjih in čarovnico. Imam pač predsodke.
Sedaj prihaja to najtežje,
predbožično/prednovoletno obdobje, ko naj bi se obdarovali in vem,
da prenekatere od nas stiska pri srcu, ker ne vemo kaj si bližnji in
prijatelji in sosedje zares želijo, ker nas skrbi, da ne bi kupili
kakšne neumnosti in bi pri petem sosedu dobili nazaj darilo
namenjeno prvemu sosedu. Če rahlo pretiravam: čista gnjavaža.
Pravzaprav imam
božično/prednovoletni čas zelo rada. Spominja me na mojo otroško
izkušnjo, ko je dišalo po kadilu, postavljena je bila novoletna
jelka (smrečica, ki smo jo vedno zadnji hip, že ponoči, šli z
očetom iskat v zasneženi gozd – začetek čarobnosti). Na božični
večer je oče privlekel na plano gramofon, mama je zavrtela ploščo
s petimi božičnimi pesmimi in to je bil vrhunec – popolni mir,
čudenje in prijetno pričakovanje iz trenutka v trenutek, ko se je
ta čudež sproščene topline obnavljal in bil vedno nov. Zanimivo
je, da se ne spomnim niti enega obdarovanja, vem pa da so vedno bila,
da sva z bratom vedno dobila kup daril. V spominu so ostala, zelo
živo, le zgoraj opisani občutki miru, ljubezni, povezanosti in še
topel zapeček pri starem atu in mami.
