Denar in obdarovanje

Miklavževanje je za nami. Uf, uf. Ta prednovoletni praznik s svojim čudnim obredjem je še nekako najlažji, saj v njem vidim nek smisel, star obred, ne vem iz katerih časov, ki otrokom prinese in povrne košček magičnosti, začudenja... Predvsem pa uživam ob izpolnjevanju hčerkinih želja. Še posebej, ker si tokrat ni zaželela barbik, temveč knjigo o konjih in čarovnico. Imam pač predsodke.

Sedaj prihaja to najtežje, predbožično/prednovoletno obdobje, ko naj bi se obdarovali in vem, da prenekatere od nas stiska pri srcu, ker ne vemo kaj si bližnji in prijatelji in sosedje zares želijo, ker nas skrbi, da ne bi kupili kakšne neumnosti in bi pri petem sosedu dobili nazaj darilo namenjeno prvemu sosedu. Če rahlo pretiravam: čista gnjavaža.

Pravzaprav imam božično/prednovoletni čas zelo rada. Spominja me na mojo otroško izkušnjo, ko je dišalo po kadilu, postavljena je bila novoletna jelka (smrečica, ki smo jo vedno zadnji hip, že ponoči, šli z očetom iskat v zasneženi gozd – začetek čarobnosti). Na božični večer je oče privlekel na plano gramofon, mama je zavrtela ploščo s petimi božičnimi pesmimi in to je bil vrhunec – popolni mir, čudenje in prijetno pričakovanje iz trenutka v trenutek, ko se je ta čudež sproščene topline obnavljal in bil vedno nov. Zanimivo je, da se ne spomnim niti enega obdarovanja, vem pa da so vedno bila, da sva z bratom vedno dobila kup daril. V spominu so ostala, zelo živo, le zgoraj opisani občutki miru, ljubezni, povezanosti in še topel zapeček pri starem atu in mami. 


Ti spomini mi nekako nalagajo, da tudi sama poskušam ustvariti to vzdušje sedaj, ko sem v vlogi mamice, žene. In šele pred kratkim mi je „kapnilo“ da bi se lahko to vzdušje raztegnilo na celo leto...

In to me je napeljalo na razmišljanje zakaj ne maram tega praznega nakupovanja kiča in nepotrebnih stvari ob novem letu. Izgubljanje energije po, do skrajnosti nakičenih trgovinah, iskanje ne vem česa – oči postanejo lačne in vse se zdi zanimivo, lepo, primerno. Še enkrat je zmagala banalnost, zmaga kramarjev nad začudenjem, čudeži, vero (v človeka, višje sile, karkoli...),  življenjem in zdravo pametjo. In ne samo to. Ti prazniki nastavljajo zrcalo zahodni družbi. Tu bom poskušala poleg očitnega banaliziranja človekove potrebe po transpersonalnem opisati še dodatni vidik, ki ga ustvarja pogojevanje z denarjem.

Nekateri menijo, da je denar nevtralen, da je pomembno le, kakšen odnos ima posameznik do njega in kako ga uporablja. Psihologi so z nedvoumnimi poskusi dokazali, da je slika povsem drugačna, denar v nas avtomatično pogojuje negativne aspekte individualizma, egocentričnost, ozkosrčnost in stiskaštvo: osnovne lastnosti sodobnega zahodnega človeka. Naključje?!

Opis poskusov [1] – poudarke sem dodala sama: „Subtilni opomniki ljudi na denar povzročijo nekatere moteče vplive. Udeležencem v enem poskusu so pokazali seznam petih besed, ki so bile potrebne za izgradnjo štiri besedne zveze. Nekatere od teh petih skupkov besed so imele aluzijo na denar ("visoko, miza plačo plačati" je postalo "visoka plača plačana"). Drugi pogojni dražljaji so bili veliko bolj subtilno, vključno s prisotnostjo irelevantnega predmeta povezanega z denarjam, ki je bil postavljen v ozadju: na primer kot kup Monopoly denarja na mizi ali računalnik z ohranjevalnikom zaslona iz dolarskih bankovcev, ki so plavali v vodi.

Z denarjem pogojeni ljudje so postali bolj samostojni, kot brez teh asociativnih sprožilcev. Vztrajali so skoraj dvakrat toliko časa, pri reševanju zelo težavnega problema, preden so bili pripravljeni poklicati eksperimentatorja na pomoč. Zelo jasna demonstracija večjega samozaupanja.

Z denarjem pogojeni ljudje ljudje so bili tudi bolj sebični: bili so veliko manj pripravljeni preživeti nekaj časa pri pomoči drugemu študentu, ki se je pretvarjal, da je zmeden glede eksperimentalne naloge. Ko je eksperimentator kot po nerodnosti prevrnil kup svinčnikov, da so padli po tleh, so bili udeleženci, (nezavedno) z denarjem v njihovih mislih, pripravljeni pobrati dosti manj svinčnikov kot ostali. V drugi raziskavi so udeležencem povedali, da bodo kmalu imeli spoznavni sestanek in so jih prosili, da naj pripravijo dva stola, medtem, ko bo šel eksperimentator po to drugo osebo. Udeleženci, ki so bili pred razgovorom pogojeni z denarjem so v povprečju postavili stola veliko bolj narazen kot ljudje, ki niso bili pogojeni z denarjem (118 cm proti 80 cm). Z denarjem pogojeni študentje so tudi kazali večjo naklonjenost samoti.

Splošna tema teh ugotovitev je, da ideja o denarju pogojuje individualizem: odpor, ukvarjati se z drugimi, ne želijo biti odvisni od drugih ali sprejeti potrebe drugih.

Kathleen Vohs, psihologinja, ki je naredila te izjemne raziskave se je strogo omejila od interpretacij rezultatov in posledic svojih raziskav in je to nalogo prepustila svojim bralcem. Njeni poskusi so globoki, njene ugotovitve nakazujejo, da je možno, da živimo v kulturi, ki nas obdaja z opomniki na denar in s tem oblikuje naše vedenje in naše obnašanje na načine, ki jih nočemo ali ne želimo prepoznati in na katere mogoče ne bi bili ponosni.“

Ne mislite si, da ste mogoče vi imuni na tovrstno pogojevanje z denarjem. Prav nihče od nas ni. Lahko pa z zavestnim opazovanjem sebe (s čuječnostjo) opazimo, kdaj v nas deluje ta pogojni refleks stiskaštva in se vprašamo ali je na mestu ali ne. Torej ali gre za notranji občutek tesnobe, da ne moremo nekomu nekaj podariti, ker sami nimamo dovolj, ali gre resnično za brezvredno stvar, ki je dejansko nihče ne potrebuje zares.Torej, da opazimo kdaj se zvijamo in trpimo v kraljestvu lačnih duhov, ki ga opisuje budizem in ki je tako točna podoba današnjega časa.

Sama rešujem to nekako takole: namesto, da se zvijam v mukah nesmiselnega potrošništva se raje sprašujem kaj si oseba, ki jo želimo obdarovati zares potrebuje, kaj bi jo razveselilo. In dostikrat je to nekaj kar ne stane prav nič, oziroma le malo dobre volje, ki se vedno stokrat povrne nazaj. V tem kroničnem hitenju in pomankanju časa je odlična ideja podariti bližnjim svoje tihe, iskrene, mirne trenutke. Soseda mi je podarila nekaj svojih sadik, ki sem si jih tako želela – hvaležna sem ji iz vsega srca. Rada delam svoje čokoladne slaščice iz čisto pravih kakavovih zrn in vem komu so všeč. Za otroke oblikujem razne živali za katere vem, da jih obožujejo – uživam! S hčerko iz raznovrstnega papirja in ovitkov, ki so se nabrali čez leto delava voščilnice in praznične okraske. Spomnim se tudi kakšne dobrodelne ustanove in ji namenim nekaj denarja. Povabim na skupni izlet v hribe, smučat.... Takšni prazniki so mi všeč. Podobni so mojim občutkom iz otroštva.

1. Kahneman, Daniel (2011-11-03). Thinking, Fast and Slow (str. 55). Penguin Books Ltd Kindle Edition.